Prejšnji teden smo govorili o življenju in smrti. Gotovo so slike splavljenih otrok v nas zbudile paleto težkih občutkov. Danes pa bomo na splav pogledali iz druge strani - iz strani žensk, mamic, ki so splav opravile. Ženska, ki opravi splav je s tem dejanjem postala mama mrtvega otroka.

Pogrešam te...

Pogrešam te močno,
ker vem, da te ni z menoj,
hočem, da se vrneš v moj objem,
kjer čutil si moje dotike in prebujal se.
Naredila sem napako in jokam se zdaj,
ker pogrešam te bolj kot prej.
Srce me boli, ker te ob meni ni,
zadnje objeme dejala sem ti,
ko v mojem trebuščku z bolečino umiral si ti!!!

Poskušam živeti naprej,
a stežka je pozabiti zgodbe od prej.
Mamica sem postala in ti dušo dala,
a potem sem ti življenje spremenila.
Nisi se rodil,
temveč v smrt se spremenil.
To zdaj močno me boli,
ker vem, da nikoli več te ne dobim.
Oče zdaj joka se,
ker izgubil je svoje želje vse.

POGRESAM TE!!!

Nočne more zdaj budijo me,
bolečina v srcu ranila me je,
ker rada sem ga imela,
čeprav še zanj imena nisem imela.
Hotela sem zanj narediti vse,
porušiti gradove in postaviti plamene.
Ampak povrniti tega ne morem več,
ker odšel je med zvezdice.
Mamica zdaj sem postala,
brez otročička,
KAJ BOM PA ZNALA ?!!
Očka ostal je brez svojega sina,
jaz pa brez želje, to kruta je resnica.

Kaj naj naredim,
da nazaj te pridobim,
tvoje oči si želim videti
in s teboj se veseliti,

te nove stvari naučiti
in te v pravega fanta poučiti.
Ampak zdaj tega ne morem,
ker z mano te ni.
Oče tvoj mi joka,
ker nekaj si želi.
Porušila bi vse
in pozabila na vse.

Ampak to je težko narediti,
ker spomini ostali so v moji vedi.
Tretja oseba kriva je za to,
da izgubila sem svojega sina,
oče pa tvoj joka močno,
ker ti si bil najin otrok.

Nevem kaj naj naredim,
v mislih budijo se mi nove stvari.

Na koncu pa nočne more in moje skrbi,
živci se mi trgajo,
ker te ni.

Ti si moj sin
in noben ni takšen kot si ti.
Spomnim se, ko videla sem te preko ekrana,
čisto majhne nogice,
nogomet bi lahko igrala.
Majhen si bil, a zavedal se nisi,
da na svet prijokal ne boš,
ker umrl boš.
Oprosti mi za vse,
nisem jaz kriva za vse.
Tretja oseba silila me je
in z dretjem mi prepovedala,
da spravila bi te na svet...
OPROSTI MI IN POGREŠAM TE!!!!

(Karmen)

Ko sem naredila splav, sem bila stara štiriindvajset let in sem živela v Izoli s fantom, s katerim nisva imela najlepšega odnosa. Ko me je začel pretepati nosečo, sem zbrala pogum, iskala v službi izgovore, da sem prišla nazaj domov v Ljubljano. Domači niso bili naklonjeni tej nosečnosti in dobila sem občutek, da se ne morem obrniti na nikogar več. Nisem vedela, da obstajajo materinski domovi, zato sem edino rešitev videla v splavu.To odločitev sem težko sprejela. Jokala sem še preden sem naredila splav. Zdravnik me je vprašal zakaj jokam, če sem se pa odločila. Rekla sem le: »Ne boste razumeli.« Zame je bilo to nekaj najhujšega in je tudi posledice pustilo na drugih dveh otrocih (umrla sta zaradi posledic tega splava) in na meni. Na meni je to pustilo čustevene in duševne posledice. Zelo je boleče. Jaz sem namreč želela, da bi se ta otrok rodil in splav me ves čas spremlja. Sprašujem se koliko bi bil danes star, sedem let, osem, v šolo bi šel, potem pa razmišljam ali bi bila punčka ali fantek, pa kako bi otroku dala ime... Moja prijateljica je svečo prižgala in rekla: »Zdaj bova imeli pa minuto tišine za njegovo dušico.« To me je zelo ganilo, ker smo se tisti trenutek posvetile mojemu otroku.

(Santina)

http://www.youtube.com/watch?v=toinOEmBer0

http://www.youtube.com/watch?v=tT99GF4aVRs

http://www.youtube.com/watch?v=TpBoGUY8sIY

Kako lahko prepoznamo znake post-abortivnega sindroma?

http://www.youtube.com/watch?v=zYloWq0hIE4