Zdravstveni delavci smo
odgovorni za svoja dejanja
Kot
študentka Zdravstvene fakultete sem opravljala vaje tudi na Ginekološki kliniki
in v porodnišnici v Ljubljani. Nisem neposredno prisostvovala umetnemu splavu,
a teža, ki ostaja za opravljenim umetnim splavom, se čuti. Obstaja velik
problem, o katerem se ne govori, v delovnem okolju ni sproščenosti in pristnega
veselja. Občutila sem svojo nemoč, da bi spremenila situacijo in strah, da bi s
svojim nasprotovanjem splavu koga prizadela in se zamerila sodelavcem.
Na
Ginekološko kliniko so sprejete ženske zaradi različnih posegov na rodilih, tudi
zaradi komplikacij po umetnem splavu in tiste, ki se odločijo za splav
povzročen s kemičnimi snovmi. O umetnem splavu nihče ne govori. V času vaj so
bile medicinske sestre na oddelku enkrat prav posebno nezgovorne in neprijazne.
Po pregledu kartotek sem videla, da je prišla na poseg umetnega splava s
kemičnimi sredstvi mamica v 18.tednu nosečnosti. Nihče ni komentiral, jaz sem
molila in upala na čudež, a ga ni bilo. Ena od medicinskih sester je pozneje
izlila svojo jezo do te mamice pred nas študentke, najbrž ji je bilo lažje
govoriti s tujkami, ki jih ne bo več videla. Snovi, ki povzročijo splav, dajo
materi zdravniki ali medicinska sestra po njihovem naročilu. Na vprašanje,
zakaj ne izkoristi pravice do ugovora vesti, je odgovorila, da si pogosto na oddelku
sam in ni nikogar, ki bi to storil namesto tebe, sicer pa je to vsem težko
početi. Povedala je primer, ko so splavili otroka v 22.tednu nosečnosti, ki je
bil še en dan živ v ledvički. Ta
pripoved je bila zelo žalostna. Medicinske sestre, ki nasprotujejo splavu, se
bojijo izpostaviti, uporabiti ugovor vesti, čeprav jim je na voljo, ker bi bile
potem zaznamovane in najbrž na več načinov v službi zapostavljene. Za
olajševalno dejstvo sprejmejo opravičilo, da so samo izvajalke ukazov
nadrejenih in niso odgovorne.
Vendar,
kaj pomaga podpora in ugled v okolici, če ni miru v meni, če moram iskati
izgovore za svojo vest? Za svoja dejanja in odločitve sem odgovorna.
V
zdravstvu ni odkritih pogovorov o umetnem splavu, sprejeta je laž, da je
odločitev za umetni splav posameznikova stvar in izvrševalec ne nosi
odgovornosti. Toda v resnici je največja nagrada.zavest, da si v vlogi, ki jo
opravljam, prizadevam za pravo stvar.
V
seminarju iz leta 2010 Prekinitev nosečnosti v 1. in 2. trimesečju med drugim
piše tudi:. »Pri nosečnostih z živim plodom nad 22. tednom nosečnosti
svetujemo, da se pred prekinitvijo nosečnosti opravi feticid, čeprav je to še
dodaten poseg. Brez tega lahko pride do poroda živega ploda.« Avtorji seminarja
so nekateri slovenski ginekologi, subvencioniralo ga je Evropsko združenje za
kontracepcijo in reproduktivno zdravje.
Vsi
zdravniki ob zaključku študija prisežejo z Ženevsko zaprisego, ki pravi tudi:
»Absolutno
bom spoštoval človeško življenje, od spočetja naprej, niti pod vplivom grožnje
ne bom dopustil, da se izkoristi moje medicinsko znanje v nasprotju z zakoni
človečnosti.«
V
porodnišnici sem opravljala prakso na oddelku z mamicami in novorojenčki.
Popolnoma drugačen odnos se vzpostavlja do nekaj mesecev starejših otrok, ki so
rojeni. Samo zaradi mamine odločitve, da bo otroka rodila. Toliko skrbi naenkrat
za telesno in čustveno udobje.
Na
oddelek je prišla mamica, ki se je otroku odpovedala. Ena od medicinskih sester je med nami
pripomnila, zakaj ni naredila splava? Hotela sem ji reči, da si ženska za svojo
odločitev zasluži čestitke, vendar sem bila tiho. Saj sem samo na praksi, kaj
bi se izpostavljala. Nisem ravnala prav. Morala bi povedati in tudi mamici bi
morala izraziti svoje občudovanje.
Velikokrat
sem bila tiho. Ampak novi dnevi prinesejo nove priložnosti, da popravljamo
svoje napake. Med zdravstvenimi delavci manjka pogum in optimizem, da je stvari
možno spremeniti. Po diplomi želim tudi jaz prinašati novo upanje.
Valentina
Pikelj, absolventka Zdravstvene fakultete v Ljubljani
